Ulin Survivor

Salamat po, Filipini!

Odhod domov je zahteval dvojno prepakiravanje

Odhod domov je zahteval dvojno prepakiravanje potovalk in majhnega kovčka. Že na pot na Filipine sem se podala kompletno oborožena. Ne vem točno koliko kompletov kopalk, dve brisači, viseča mreža, vsaj 8 knjig, križanke, kolekcija oblačil za snemanje, za na plažo, na zajtrk in večerjo. Potem pa se klic pred odhodom: odpravljate se v filipinsko jesen, priporočamo topla oblačila in obutev za v dež. Velja, bom k svojim petim parom japank, trem parom lahkih superg, dodala še ” ta težke”, pohodniške čevlje. Pa vsaj tri puloverje, će se obeta mraz, ne?

No ja, vsi moji začetni načrti so se izjalovili. Prebrala sem dve knjigi od osmih, ker enostavno ni bilo časa. Ko sva s Saško, še pred odhodom, razmišljali kakšno bo najino življenje na polotoku Caramoan, sva si predstavljali precej drugačno različico od tiste, ki sva jo živeli. Obljubili sva si, da si ne bova sli na živce. Če pa bova že začutili trenutek napetosti ali potrebo po dnevu počitka ena od druge, pa bova pobegnili vsaka na svoj konec plaže – s kupčkom knjig in slamnikom na glavi. Japajade. Plaža ni imela ne levega, ne desnega skrivnega kotička. Našla nisem niti dveh palm, ki bi mi omogočili to, da napnem svojo visečo mrežo, ki je na dnu potovalke zdržala vseh 56 ur začetne poti. Predvsem pa, kje tičijo tisti prosti popoldnevi, kam so se skrili, jih je v najinem imenu slučajno rezerviral kdo drug?

Križanke sem rešila vse skupaj štiri. Dve na poti tja in dve spet na letališču na poti nazaj. Filipinska jesen se je izkazala za malce bolj deževno poletje. Kjer ne potrebuješ puloverjev, ker je vseeno dobrih 26 stopinj. Tudi čevljev, ki bi te varovali pred dežjem, pih, sploh ne potrebuješ. Najboljša rešitev je, da monsunsko ploho pričakaš v kratkih hlačah in japankah. Kapljice te poškropijo iz vseh smeri, najraje letijo pod kakšnim kotom, ki jih še družinski dežnik ne more zaustaviti. Tudi dežnik postavi kar v kot. In potem, čez kakšne pol ure, ali še prej, je vsega konec. Sezuješ japanke, skočiš pod tuš, da spereš s kolen in meč blatne koščke, ki so uspeli preskočiti s tal na tvoje telo in se osušiš z brisačo. In potem, pokončno, novim vremenskim izzivom naproti.

Da bi se na pot v glavno mesto odpravila lažje prtljage, sem nekaj svojih, ne toliko ljubih, predvsem pa od 60 dni tropov, utrujenih slovenskih majčk in drugih kosov, zapustila filipinskim otrokom. Tam, v najlepšem razgledu na svetu, počiva tudi moj bivši računalnik. Nadobudnim prstom pusti nepremišljeno otroško klikanje in tipkanje. Hmm, blagor njemu.

Pa sem bila za pol lažja, vsaj tako se mi je zdelo. Potem pa Manila. Ula, spoznaj filipinske nakupovalne centre. Neeee! Sicer nakupovalnih centrov ne maram. Nakupovanje pa mi je kar blizu. In po dveh mesecih izolacje od kakršne koli ponudbe, s katero bi se lahko razvajala, je bil obisk arhitekturno dovršenih nakupovalnih centrov, jah, prijeten. Filipinci imajo ogromno svojih znamk in trgovin, ki sem jim v naslednjih nadstropji pridružijo še tiste, ob katere se spotikamo na Čopovi. Pa restavracije, bari, spaji, kinodvorane, internet cafe-ji, igralnice s fliperji in drugimi najrazličnejšimi igrami ob katerih mladi preživljajo svoje popoldneve. Na ženskem stranišču ob enajstih dopoldne srečaš gručo urejenih deklet, ki si popravljajo ličila in lase. Kot v poznih urah, v kakšnem ljubljanskem klubu.

Filipinski nakupovalni centri prebivalcem predstavljajo skrivališče pred nevzdržno vročino. Ozračje je suho, hladno, mogoče je zame tam celo kakšna stopinja premalo. Nakupovalni center je prostor na katerem se družijo in srečujejo. Vsi. Tam lahko rečem, da sem na Filipinih prvič zapravljala. In svojo izpraznjeno potovalko ponovno napolnila do zadnjega kotička. Z dobrotami zame in malenkostmi za moje najljubše.

Pri check in-u na letališču zaradi svojih kar nekaj odvečnih kilogramov prtljage nisem imela težav. Huh, me je že skrbelo. Dodatni kilogram je kar precej vreden, v protivrednosti doplačila, seveda.

Pot domov je trajala veliko manj, kot pot na Filipine. Celih 14 ur manj. Pristala sem v Beogradu in končno v objemu rok, ki me tako dolgo niso držale. En, dva, tri – zame. Zapik.

Greva na burek?

Minila

Odhod v Manilo je bil en velik krč v želodcu. Vsi občutki na enkrat so se drenjali v najmanjšem kotičku, nekje med žličko in trebuhom.

Žalost, da kraj, ki sem ga končno osvojila in mu dopustila, da diha v svojem ritmu, zapuščam, je skušala prehiteti ponos nad tem, da sva s Saško zdržali oba meseca. Ena z drugo. Oddelali. In se vmes začeli imeti iskreno radi. Veselje, da se vračam domov, kjer se počutim ljubljeno, razumljeno in mirno, kjer živim in obstajam jaz, je skakalo gor in dol, gor in dol in vzklikalo: “je, je, je, je, je!”. Skušalo je preglasiti precej bolj tiho ampak izrazito tesnobo, ki se je pojavila ob misli, da zapuščam vse te ljudi, ki jih zagotovo nikdar več ne bom srečala na enem mestu, v takšni osamljeni vasici, pod tole bambusovo streho, s skupno eno in edino nalogo : “Survivor!”. Da na poti do svoje “kabane”, se zadnjič v daljavi vidim leseni most in najširše temno modro zvezdnato nebo – ter vsakega izmed njih. Uf, kako smo se imeli radi in kako smo si šli kdaj na živce… Vse tole, je bil en majhen psihološki preizkus tudi zame, za vse nas. Ampak v tem zadnjem nočnem utrinku silhuet Argentincev, Izraelcev, Srbov in Filipincev, sem čisto vsakega izmed njih potihem stisnila k sebi in zašepetala hvala. No, pa se je pojavil še knedelj v grlu.

Naslednje jutro se je pot v glavno mesto začela precej zgodaj.

Ob pol sedmih zjutraj smo se še zadnjic peljali po vedno bolj razjahani makadamski cesti. Monsunsko obdobje se je prav zares začelo. Odtisi gum se niso več sušili, rili so samo še globlje in globlje. Še zadnjič sem skozi okna avtomobila opazovala otroke z vasi, luže, filipinske domače živali in tropsko rastje, ki so brzeli mimo mene. Čim več fotografij sem v enem hipu hotela stisniti v miselni predal z etiketo FILIPINI.

Pot s “super banco” je običajno še kar u redu. Če odmislim to, da se več kot dve uri in pol naše zadnjice stiskajo na dobrih 20 cm široki deski. In dejstvo, da nikdar še nisem potovala po zelo razburkanem filipinskem morju. Vse je enkrat prvič. Kot da bi nekdo naročil, da moram izkusiti prav vse mogoče scenarije. Morje je bilo sivo kot živo srebro. Prav tako hitro in brez sistema so se premikali njegovi valovi. Zaganjalo nas je po meter in več v višino in nas potem, z rahlim prostim padom, potiskalo nazaj v objem morja. Želodčku se je zdaj pridružil še zgolj fizični občutek: “sem v lunaparku in lebdim v zraku”.

Pot do Manile zahteva uporabo vseh potovalnih rešitev, ki jih poznamo. Avtomobil, ladja in, ne nazadnje, še letalo.

Letališče v Nagi je najmanjše letališče s katerega sem poletela v največje mesto, ki sem ga kadarkoli obiskala. Odpotovala sem z najmanjšim letalom, katerega propeler je bil nameščen ob mojem stranskem oknu. Kvaril je moj razgled, obenem pa sem vsakič, ko sem ga pogledala, pomislila: ” Prosim, ne se ustavit, vrti, vrti, delaj, delaj!”.

Manila je Azija, kot sem si jo predstavljala pred dvema mescema, preden sem prispela na svoj končni cilj. Preveva jo sunder svetovnega mesta, metroja, vlakov, avtomobilov, obrazov vseh barv in oblik, najrazličnejših modnih stilov, nakupovalnih centrov in nebotičnikov. Nakupovalni centri, parki in nebotičniki so Manilski simbol ekonomskega in arhitekturnega napredka.

Na svoji prvi nočni vožnji v mesto pa se mi je vseeno zdelo, kot da potujem v znanstveno fantastični film, ki so ga posneli kakšnih 20 let nazaj. Nebotičniki so ogromni, zastirajo pogled v nebo in s svojim sijajem jemljejo blesk zvezdam.

Nočno življenje je polno fotoaparatov, po zadnji modi urejenih fantov ter deklet v oblekicah in visokih petah. V klubih DJ ni osrednja figura, zdi se, kot da se tam mladina ne druži zaradi glasbe. DJ je potisnjen v kot in najnovejši hiti ne bučijo na ves glas. Glasni so obiskovalci, ki neznansko radi klepetajo, nazdravljajo, plezajo po belih kavčih in z bliskavicami lovijo trenutke sobotne noči.

Še nekaj hitov, še nekaj angleških besed, še par toplih objemov in stiskov rok –  tudi sama lovim zadnje azijske trenutke.

Belle Daza in Adrien Semblat

Liz Uy, Bea Soprano, Raymond Gutierrez

Ula in Nik Juban

Ula končno odkrije vodni svet

Za Niko

Mislila sem, da bova delili vsaj en skupni filipinski trenutek.

Eno filipinsko “belo kavo”, ki se bo delala, da je podobna naši. Da se bova družno pritoževali nad vročino v velikem mestu, da mi boš pokazala Manilo, kot si si jo uspela narisati sama, da mi boš odstrla kakšen filmski kotiček, ki bi zapolnil mojo radovednost in zaključil paket mojega Survivorja. Da Filipini ne bi bili le Survivor, bili bi tudi delček “ta prave” mene, Ule, ki jo poznaš. Ule od Silvana.

Pisala si mi, enkrat. Še preden sem prestopila mejo te nama tako tuje, ampak “skupne” dežele. Rekla si, da se tudi ti, sem in tja – potihem, v svojem srcu – igraš Survivorja. Veselila sem se, da te srečam. Z razlogom, da bova imeli zmenek.

V Ljubljani sva se srečevali naključno, ko nama je korak zastal na stopnišču Kinoteke ali Ekrana, ali, ko naju je taisti korak, zanesel v ohlajeno filmsko dvorano. Tvoj nasmeh je bil vedno nekaj posebnega, skromen. Tvoja podoba je bila mehka. Za njo sem vedno čutila močno zensko.

Ne znam si pojasniti, kako to, da te ni. Tvoje življenje je bilo filmsko. Tvoje življenje je film.

Prihajajo dnevi, ko se od Filipinov poslavljam. Ko si mrmram – še predzadnja vožnja s čolnom, še zadnji obhod z avtomobilom, še malo pa zadnja večerja.

Filipini so bili za naju obe ogromna preizkušnja. Zame ostajajo za vedno zapisani v mislih. Ti za vedno ostajaš zapisana njim.

Objemam, poljubljam te. Poljubi nebesa – še zame.

Po nakupih

Dragi sorodniki in prijatelji! Iz Filipinov vam bom prinesla zadnji model čeveljcev. Za vse priložnosti, za plažo, dom in prosti čas.

Pa poglejmo ponudbo..

Najprej bom pa sebi izbrala en nahrbtnik. Za lažji transport daril..

Iz “ponudbe” najprej stresemo mivko.

Tile najbolj majceni bodo za Ivaninega novega otročička.

Tele supergice so za Tadejinega Lovrčka!

Posebna kolekcija za deževne dni. Ti bodo pa zame!

Tile plesni čeveljci bodo za Majo..

Copatki bodo pa zame!

Tudi tebe ne bom podarila..

No, nič nisem kupila.

Aja, pa brez skrbi! Darila prihajajo. Ampak iz kakšne druge prodajalne.

Enostavno, Filipini

Ponoči me nekaj žgečka, čutim da pleza po mojih prstih in dlaneh. Prižgem luč in se z očmi, ki so nastavljene še na svet trde teme, skušam hitro privaditi na »ob posteljno« svetilko. Iščem nepridiprava. Ne najdem. Popraskam se. In si mislim, hja, mala tropska paranoja. Nič ni, saj si videla. Potem pa hopa, spet, enak občutek. In poglej njo. Najmanjša mravlja pleza med mojimi posvetlelimi dlakcami na rokah in išče svojo pot.

Hecno, še nikdar nisem postelje delila z mravljicami. Verjetno lahko za nastalo situacijo krivim kar sebe, saj zvečer rada napadem kakšen piškot kar med blazinami. Kar je v tropskem podnebju obdanem z deževnim gozdom in džunglo, še kar »pametna« odločitev. Zdaj žgečkanje ignoriram. Stresem se, trznem, zamahnem z roko ali pa se za nekaj milimetrov prestavim. In upam, da bo enako storila tudi moja cimra.

Z živalmi na splošno tukaj ni težav. Zaenkrat se je ves strah pred piki, insekti in žuželkami izkazal bolj za strah pred nepoznanim. Moja zaščitnika sta gekota, po filipinsko buteke. Zjutraj se lovita po stenah in spuščata razposajene zvoke. Zvečer stražita na mojih steklenih vratih, jaz pa iz kavča spremljam njuno silhueto in uspešnost nočnega ulova. Včasih se, ta pogumnejši od obeh, plazi vodoravno po navpični steni in se dela, da ga ne vidim. Nazadnje sva se srečala v kopalnici, med mojim umivanjem zob. Pobegnil je za ogledalo.

Kužki tekajo naokrog brez ovratnic, redko se zgodi, da kakšnega vidiš na povodcu ali verigi. Pasji lajež sem slišala mogoče trikrat. Muce se brezskrbno plazijo naokrog, predejo, brusijo svoje krempeljce na palmah in bambusih ter preganjajo v hitrejši korak svoje mladiče. Nobeden od njih ne sledi človeškemu koraku, ni prosečih pogledov, vztrajanja po priboljšku. Živijo svoje neodvisno življenje. Zaslišijo hrušč motorja, poprdevanje izpušnih cevi in se počasi, a vešče, premaknejo na rob cestišča. Tudi goske, kokoške in piščanci dobro poznajo ta zvok in vedo, kaj jim je storiti. Čez dan, brez pregrad in omejitev, iščejo svoje mesto v senci, še kakšno ostalo drobtino, še kakšno kapljico v luži.

Pred nekaj dnevi sem bila na obisku pri Saški. Med večernim pregledovanjem materiala in hlajenjem v klimatskem ozračju, nama je nekaj švignilo pod nogama. Črna kepica z dolgim repom. Zakričala sem: »Podganaa!«, Saška je vzkliknila: »Miškaa!«. Moj strah, pomešan z njenim navdušenjem, je miško hitrostno pregnal na vrh tuš kabine, skozi luknjico v strehi - nazaj ven, v njen dom.

Vse deluje kot najpreprostejša, umirjena simbioza človeka in narave.

Zadnjič sem opazovala otroke. Deklica je v strahu pred lečo Saškine kamere iskala zapik v kratkih hlačah svojega očeta. Lovila ga je za prste na roki, mu tiščala glavo v desno hlačnico. Njuna predanost ni potrebovala besed, ne nasmehov. Samo dotik. Spomnila me je name. Občutek njune ljubezni, je bil enako močan, kot občutek tiste ljubezni, ki sem jo prejemala in iskala v naročju svojega Tatija, ko sem bila še mala.

Otroci se v morju igrajo z različno velikimi kosi stiroporja, ki nadomeščajo blazino. Brez pravil plezajo eden po drugem, popadajo v vodo. Preizkušajo ali jih bo stiropor vzdržal, mogoče kar vse tri naenkrat. Prav tako, brez pravil, igrajo nogomet na nagnjeni morski obali, kjer žoga pod kotom konstantno leti v morje. Ekipa ima veliko več kot 11 članov, gola ni.

Filipini so dežela, kjer se nebo zdi bližje. Bolj sploščeno in veliko, veliko daljše. Horizont je neskončen. Tukaj imaš občutek, da bi lahko s prsti trgal oblake in ponoči preurejal mlečno cesto. Življenje je lepo in enostavno. Manj kot imajo ljudje, več ljubezni jih obkroža. Ali kot je pred kratkim rekel najin novi Filipinski prijatelj Ray: Always smile. Our faces are the best billboards, where the ads of life are seen. Life is not a problem to be solved, but a gift to be enjoyed.

Kokos

Današnjega snemanja sem se še posebej veselila. Ves dan bom namreč snemala, jedla, klatila iz dreves… KOKOS!!

Pred snemanjem ga bom malo “srknila”…

Za vas pa čisto sveže kokosove krogljice!

Want some more?

Konkurenca na kameri? Poišči!

Ja, kako se bova zdaj dogovorili?

OK! Saj si lepa, evo še tebi, zapeljivka, bogomoljka, tvojih pet minut..

Meni pa 52 oddaj (he he)…

Ej, prijatelj, a lahko poziraš in plezaš naenkrat?

Saj bi sama, sam imam lih torbo…

Preživetek

Minil je prvi mesec, odkar sem pristala na teh ekvatorialnih tleh. Filipini so dežela, ki jo res najtopleje priporočam za obisk. Nasmejani, nezahtevni, prijazni in simpatični ljudje. Civilizacijska neobremenjenost, odprtost do vsakršnih želja, kakršnih koli osebnostnih potreb in značilnosti. Odmaknjenost od blagovnih, avtomobilskih in drugih znamk, ki jih doma vlečemo iz torbic, nanje tipkamo sporočila ali pa jih selimo v svoja stanovanja. Edini pravi avto, ki sem ga opazila v tem mesecu je policijski. Pa še ta ne vem koga lovi in kam sploh šiba, po teh makadamskih cestah. Pa prostrane obale posute z najbolj baročnim rastjem, ki obenem zajemajo najčistejšo preprostost. Vse kar bi si človek lahko želel. Najlepša pisarna na svetu, najlepši snemalni studii, Vsak dan.

Pa se še vedno ujamem, kako lovim koščke sebe in tistega, kar mi je ljubo in domače. Kar poznam, kar še diši po pralnem prašku od doma. Najdem preveliko črtasto zeleno majico in se vanjo skrijem, ko grem spat. V mislih si stisnem objem rok, ki načeloma nosijo to preveliko »spalno srajco«. Na daljavo mu pošljem poljub. Brskam po mapah na računalniku in iščem komad, ki mi bo vrnil ritem moje Ljubljane, vsaj za tistih nekaj minut. Verjetno so to tudi moji kratki »preživetveni« trenutki.

Zadnjič sem se spraševala kako zgleda pijani Filipinec. Na prvi pogled so vsi naokrog zelo umirjeni, celo sramežljivi. Se nagrmadijo za Saškinim hrbtom in kukajo v zaslon kamere. V trenutku, ko jih sreča rdeča lučka, se poskrijejo za okna in vrata svojih lesenih hišk, otroci pa se razbežijo na najbližje veje dreves. Zato sem si na svoje vprašanje odgovorila, da tukaj verjetno kakšne podobnosti s Slovenci ne bom našla.

V eni izmed verig hitre prehrane sem si entuziastično naročila solato. Heh, te pa nimamo. Lahko pa si za prilogo k hamburgerju naročite riž. Ali pa celotni sendvič meni zamenjate za trendi špagete bolognese.

Odpravila sem se na najbližji festival v sosednjo vas. Natančneje na župnijsko fešto. Da vidim kako praznujejo na pol »izmišljen« krščanski praznik, predvsem dejstvo, da so postali župnija. Naletela sem na vas poplavljeno z raznobarvnimi zastavami, ob obali pa je iz največjega možnega »sound sistema« kar sem jih na Filipinih srečala, bobnela ena izmed trenutnih Filipinskih MTV uspešnic. Zanimivo kako je tukaj vera našla svoje mesto v vaškem življenju – na najbolj človeški način.

Tudi sedaj, ko se sprehodim po vasi, kjer so skoraj vse hiše zgrajene iz bambusa, lesa in prekrite s palmovimi listi, me neverjetno preseneti ko zaslišim hrumeč bas in glas kakšne najbolj komercialne štance.

Filipinci imajo precej zanimiv okus za glasbo. Karaoke so, seveda, vsesplošna senzacija. Tudi v najbolj razmajanih dnevnih sobah, se najde kakšen stric, ki razgibava svoj razpon in vadi angleško izgovorjavo. V naši kuhinji si Filipnici, ki nam pripravljajo kosila in večerje, veselo popevajo najbolj sentimentalne, jokajoče pop popevke. Če imajo čas, na glas navijejo svoje mobilne telefone, kjer izbora takšne glasbe ne manjka.

Neverjetno je, kaj pomeni župnijski festival. V dveh dneh in eni razburljivi noči, na stežaj odprejo vsa vrata svojih hiš, ter tako gostijo mimoidoče. In ga žingajo. Majajoče se sprehajajo po tistih dveh ulicah, ki jih vasica premore, si popevajo, se prestopajoče ustavijo pred kamero in pozdravijo Slovenijo. Izgledajo prav tako, kot naši strički iz lokala za ovinkom. S priprtimi očmi in širokih nasmehov. Vsak s kakšno na pol pokajeno cigareto v roki. Edina res očitna razlika se zgodi v trenutku, ko jih prosiš, da nekaj zapojejo. Takrat vsi v roke primejo navidezni mikrofon in skušajo ujeti melodijo. Poskus je bolj neuspešen.

Po snemanju sem se vrnila na čoln, ki me je odpeljal nazaj v mojo »kabano« številka 7. Pot na čolnu je zame tukaj nekaj najbolj navdušujočega. Popoln mir. Ura je pozna, vendar noč tukaj ne pade trdno. Nočna črnina Filipinov ne zajame. Vseskozi me spremlja samo lahek nočni somrak. Polna luna obseva neskončne kilometre morja in se kot živo srebro odseva na njegovi gladini. Tukaj nisi človek sredi prostranih površin Zemlje. Tukaj postaneš človek vode.

Foto: Saška Sagadin

Narobe dan

Narobe dan, narobe »set«, narobe svet..

Danes je bil načrt naslednji. Zjutraj lovimo ribe in se učimo novih morskih tehnik in veščin. Potem pa končno – čisto moje popoldne: sonce, morje, kopanje. Ampak je, seveda, nenapovedano prišel ogromen monsunski oblak, ki nikdar nima praznega škafa, ampak nekje skrivaj neprenehoma polni svoje rezerve. In nas poliva in zaliva. Mogoče od tukaj sploh ne bom prišla skorjasto rjava. Verjetno bom samo pognala kakšen centimeter v višino.

Vreme je ekstremno zanimivo in vsak dan preseneča z novim vrhunskim dosežkom. Nebo pokaže, kako zna skriti čisto vsak oblak, in izriše svetlo modro platno. Nanj pravokotno pripne zlato disko kroglo, ki s svojimi stekelci odbija žarke iz morske gladine nazaj na moj obraz in ozko priprte oči. Res ga žge in skoraj nič ne vidim. Pa ravno smo se odpravili snemat na peščene plaže, ki so zrasle iz pripovedk o morskih deklicah (ja, ja, tudi te imajo) ali pa kakšnih drugih filipinskih mitoloških bitjih. Svetlo je nebo, svetel je pesek, v primerjavi z okolico, je zelo svetla moja koža. Peče me v prstke na nogi.

V kratkem mi pripišejo novi kondicijski trening in prehodim 500 stopnic v opoldanski tropski vlagi. Vse kar popijem, se skoraj v istem trenutku iztisne nazaj ven skozi vse široko odprte pore, ki s polno paro močijo mojo naj lahkotnejšo majčko. Ta se mi, ne glede na njen skorajšnji »ne obstoj«, zdi čisto preveč.

Filipinska avantura je izredno nepredvidljiva. Tukaj je vse pod vprašajem, noben plan in načrt ni fiksen. Internet je, ali pa ga kar za cel dan zmanjka. Mogoče se satelit zatakne nekje, kjer čez dan prijetno pihlja in si tudi sam za trenutek odpočije. Mobitel… – ga ni. Če splezam v hrib do rampe, se na zaslonu pojavi blaga črtica, ki mi sporoča, da vseeno »obstajam«.

Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se navadila na ritem, okolje in sistem, v katerem bom živela še dober mesec. Zame, ki sem priklopljena na mikrofon in reagiram na rdečo lučko na kameri, ki mi sporoča »rec, rec«, je bilo prvih nekaj dni, kar precej drugačnih. Sem sem prišla z vsemi mogočimi kabli in aparati, ki mi omogočajo, da sem v stiku z mojimi najbližjimi, najljubšimi in z vami. Imam vse mogoče konektorje in podaljške – tiste, ki polnijo, tiste, ki povezujejo, tiste, ki nalagajo. Pa mi vsi skupaj prav nič ne pomagajo, ko vrže ven elektriko. Že četrtič. Potem odmislim in se prepričam, da grem na sprehod v vas. In dojamem. Ula, ti si v narobe svetu, ki je čisto iskreno, neobremenjeno, odprto in pravilno naravnan. Otroci stari od dveh let naprej, sami tekajo naokrog po vasi in plezajo na najvišja možna drevesa, zarjavele ograje, se igrajo s palicami in psi, ki brezskrbno tekajo naokrog brez ovratnic. Vsi so več ali manj bosi, malce škrbasti, kakšni so brez majic, drugi celo brez hlač. In popolnoma srečni. Vzklikajo »Hello«, me sprašujejo »What’s your name?«, me pograbijo za mezičnek in me odpeljejo kaj pogledat. Prašička, kozo, vodnega bivola.

Življenje tukaj teče po eni popolnoma samosvoji strugi. Tukaj ni informacijskega stresa, ni civilizacijskih pritiskov. Prašna stopala, potna telesa in pregrete glave se skopajo v najbližjem sladkovodnem viru, tam se opere tudi tedenska žehta. Tukaj ni sončnih vzhodov in zahodov. Ni posedanja na plaži in pričakovanja novega jutra ali pa poslavljanja od dneva. Sonce se vsak dan samo prižge in izklopi, to stori hitro in efektivno, na vso moč.

Za danes izklapljam računalnik, vse kable in sebe tudi jaz.

Moj mali zasebni paradiž.

Foto: Saška Sagadin